Brezpogojna ljubezen ni človeška domena

A ob tem nenavadnem prizoru bi imeli privilegij, da bi spoznali Konrada Lorenza, zelo pomembnega znanstvenika, ki je prejel Nobelovo nagrado za svoje delo o vedenju živali. 

Že od mladih nog se je zanimal za živali in je kot otrok vzrejal veliko različnih hišnih ljubljenčkov. Čeprav je študiral medicino, da bi izpolnil očetovo željo, je kmalu po diplomi na medicinski fakulteti na dunajski univerzi začel preučevati vedenje živali. Poleti so ga v družinskem dvorcu v avstrijskem mestu Altenberg pogosto videli, kako hodi naokoli skupaj z goskami, ki mu sledijo kot mami. Konrad Lorenz je v svojih poskusih z gosmi in racami ugotavljal, da po izvalitvi račke in goske sledijo vsakomur, ki je pripravljeni prevzeti vlogo njihovega starša, četudi je od njih tako drugačen kot človek od račke ali mlade goske. 

To vedenje je po njegovi zaslugi prepoznano kot nagonska navezanost med novorojenimi živalmi in tistim, ki je pripravljen delovati kot njihov skrbnik. Temu rečemo možganski odtis in je večinoma prisoten pri pticah, čeprav z razlikami med vrstami. Že Konrad Lorenz je opazil, da so mu goske sledile že samo zaradi tega, ker je bil prisoten takoj po izvalitvi, račke pa so mu sledile le, če se je pretvarjal, da je raca – s čepenjem in oddajanjem glasov, podobnih gaganju.

Genialna evolucijska pogruntavščina

Materinski nagon ali ljubezen oziroma starševsko vedenje je nujno potrebno za preživetje mladičev predvsem pri pticah in sesalcih, saj so novorojene živali, tako kot človeški novorojenčki, nemočne in ne bi preživele, če ne bi skrbeli zanje. Zato  je evolucija izumila določene načine, kako živali prisili v altruistično starševsko vedenje. 

Ena od izjem so kukavice, ki so razvile zelo inovativen način skrbi za mlade, ne da bi vlagale svoj čas in energijo. Kot vsi vemo, samice številnih vrst kukavic odlagajo jajca v gnezda drugih ptic, in ker so druge vrste ptic na splošno odlični starši, bodo ptice, ki nevede skrbijo za jajca kukavic, skrbele tudi za mladičke, ki se bodo izvalili iz kukavičjih jajc. 

Z vidika posameznika je bila to genialna evolucijska pogruntavščina, saj zagotavlja skrb za mladiče in staršem omogoča, da skrbijo le za svoje preživetje. Lahko bi se vprašali, zakaj se takšno vedenje ni razvijalo pogosteje, če je tako priročno. Odgovor je zelo preprost. 

Če bi preveč vrst razvilo takšno vedenje, bi kmalu zmanjkalo živali, ki bi skrbele za mladiče, in tak evolucijski razvoj ne bi več omogočal preživetja. Zato pri večini ptic in sesalcev starši dobro skrbijo za svoje potomce. Pri vseh vrstah imajo zelo močan materinski instinkt matere. Pri mnogih vrstah, zlasti pri pticah in tudi pri nekaterih sesalcih, pa tudi samci kažejo starševsko vedenje in samicam pomagajo pri skrbi za mladiče.

Pri večini sesalcev in ptic starševski nagon ni nekaj, s čimer se mame in očetje rodijo, ampak se razvija v obdobju, ko se živali ali ljudje pripravljajo, da bi postali starši. Hormonske spremembe med nosečnostjo oziroma brejostjo vplivajo na možgane in sprožijo številne spremembe v aktivnosti genov, občutljivosti možganskih celic za hormone, aktivnosti živčnih celic in celo strukturne spremembe v možganih. 

Študije zadnjih let so pokazale, da se med brejostjo pri živalih, verjetno pa je podobno tudi pri ljudeh, v nekaterih delih možganov rodijo nove možganske celice, v drugih delih možganov se število celic zmanjša. Med nosečnostjo se možgani dejansko spremenijo. Čeprav je zaradi zapletenosti možganov in njihovega stalnega spreminjanja težko natančno določiti, katere od na novo nastalih ali izginjajočih celic so neposredno povezane z razvojem nagona za starševsko vedenje, je zdaj jasno, da se v možganih med brejostjo dogajajo tudi strukturne spremembe.

Slika: Ker pa se morajo pingvini hraniti tudi med valjenjem jajc, ki po navadi traja 36 dni, je potrebno odlično sodelovanje med samci in samicami. Par se tako izmenjuje pri skrbi za jajca in iskanje hrane, ki običajno traja po nekaj dni, saj so lahko gnezda od morske obale oddaljena tudi 50 in več kilometrov.

Raziskave laboratorijskih živalih in tudi nekatere študije na ljudeh so pokazale, kateri deli možganov so povezani s starševskim vedenjem. Zdi se, da je osrednje področje, ki spodbuja starševsko vedenje, medialno predoptično območje, ki se nahaja v hipotalamusu, avtonomnem središču možganov. Celice v tem delu možganov so zelo odzivne na različne hormone, ki so prisotni v ženskem telesu med nosečnostjo in sprožijo starševski nagon pri materi in za matere značilne vzorce obnašanja. 

Celice iz tega področja pa imajo močne povezave tudi z drugimi deli možganov. Posebej pomembna se zdi povezava s tako imenovanim sistemom nagrajevanja. Ta sistem je možgansko vezje, ki nam daje občutek zadovoljstva, ko naredimo nekaj, kar je pomembno za naše preživetje. 

Dopamin vpliva na sistem nagrajevanja

Osrednja molekula, ki vpliva na sistem nagrajevanja, se imenuje dopamin. Dopamin se sprosti v možganih, ko zaužijemo okusno hrano, ob spolnih odnosih, ko smo v prijetni družbi, ko počnemo nekaj, zaradi česar se počutimo dobro. Dejansko je ta občutek zadovoljstva evolucijski trik, ki nas prisili, da ponavljamo dejanja, ki so pomembna za naše preživetje (uživanje hrane) ali preživetje vrste (spolnost, druženje). Na žalost ima ta sistem tudi svojo temno plat. Prav dopamin nam namreč daje občutke zadovoljstva tudi, kadar jemljemo droge, kot so alkohol, heroin, kokain in druge. 

Ker se dopaminski sistem s takšnimi snovmi spodbudi čezmerno, pa to vodi v zasvojenost, saj se možgani navadijo na to čezmerno spodbujanje sistema. Ko nekaj časa jemljemo mamila, običajni dražljaji, na primer dobra hrana, spolni odnosi ali večer v prijetni družbi, dopaminskega sistema ne aktivirajo več dovolj močno, da bi nam to dajalo občutek zadovoljstva. 

Predoptično območje, del možganov, ki je pomemben za starševsko vedenje, običajno nima pomembnega vpliva na sistem nagrajevanja. Ko pa se breja samica/bodoča mama pripravlja na materinstvo, postane sistem nagrajevanja odziven na sporočila iz predoptičnega območja in sistem nagrajevanja se začne odzivati na dražljaje, ki jih oddaja dojenček. Ko mati doji, to spodbudi možganski sistem nagrajevanja. Sproži se občutek zadovoljstva in ta zagotavlja, da bo mati želela preživljati svoj čas z mladiči/otroki in skrbeti zanje. 

Drugo pomembno področje v možganih, povezano s starševstvom, se imenuje amigdala ali mandelj. To je majhna skupina celic v obliki mandlja (od tod njeno ime – amigdala v grščini pomeni mandelj). Te možganske celice uravnavajo naša čustva, predvsem strah. Vstop v nove, neznane kraje, opažanje novih predmetov, kjer jih ne bi smelo biti, srečanje z divjo živaljo pa tudi stiki z neznanci aktivirajo mandelj, ki pošlje opozorilna sporočila po naših možganih. Postanemo bolj previdni, pripravljeni na obrambo ali pobeg, če se izkaže, da je nevarnost resnična.

Hormonske spremembe med nosečnostjo

Ljudje smo evolucijsko razvili strah pred neznanci, saj ti večinoma pomenijo nevarnost, in tudi dojenček, čeprav se je razvil v materinem telesu, je v začetku neznanec, nekdo nov v našem življenju. Naš naravni nagon ni, da se približamo tujcem, pa čeprav so tako majhni kot novorojenček. Zato se okoli poroda v pripravi na materinstvo aktivnost mandlja zavre in to prepreči naravni negativni odziv na novorojenčka.

Kot vedo vse matere, se v nosečnosti dogajajo hormonske spremembe, ki vplivajo na celotno telo. V telesu so prisotne visoke ravni ženskega spolnega hormona, imenovanega progesteron, raven estrogenov, skupine ženskih spolnih hormonov, pa v celotni nosečnosti enakomerno narašča. Proti koncu nosečnosti začne žleza hipofiza izločati prolaktin, ki spodbudi dojke, da se v njih razvijejo celice, ki bodo proizvajale mleko, med porodom pa se sprošča hormon, imenovan oksitocin, ki pomaga pri porodu. 

Vsi ti hormoni so potrebni za pravilno delovanje materinega telesa med nosečnostjo (rast maternice in posteljice, razvoj dojk), močno pa vplivajo tudi na možgane in jih pripravijo, da postanejo odzivni na mladiče, zaradi česar matere običajno takoj po porodu začnejo skrbeti za potomce.

Rezultati mnogih raziskav kažejo, da je primarni hormon, odgovoren za spodbuditev materinskega nagona pri sesalcih, oksitocin. Oksitocin je majhna beljakovinska molekula, ki nastaja v možganih in se preko hipofize izloči v kri. V hipotalamusu je posebna skupina celic, katerih glavna vloga je proizvodnja tega hormona. Ena najpomembnejših funkcij oksitocina je krčenje maternice med porodom, kar je potrebno, da porodnica novorojenčka potisne iz maternice. 

Močan sprožilec oksitocina je dojenje

Vloga oksitocina pa po porodu ni končana. Hipofiza še nekaj mesecev po porodu vzdržuje izločanje oksitocina, saj sproža krčenje celic v mlečnih žlezah, kar pomaga, da se mleko potisne iz žleze proti bradavici, kjer je na voljo dojenčku. Vsakič, ko se dojenček doji, sesanje v bradavicah sproži dražljaj, ki se prenese v možgane, ti izločijo oksitocin, ta pa povzroči krčenje gladkih mišičnih celic okoli mehurčkov, napolnjenih z mlekom, in to sprosti mleko. 

Močan sprožilec sproščanja oksitocina je sesanje ali draženje prsnih bradavic, njegovo sproščanje pa lahko sprožijo tudi nekateri psihološki dražljaji. Eden takšnih je jok dojenčka in matere vedo, da včasih pri doječi materi mleko začne iztekati kar samo, potem ko mati zasliši otrokov jok, tudi če je dojenček v drugi sobi. Včasih za sprožitev izločanja oksitocina ni potrebna niti prisotnost otroka. Že samo razmišljanje o dojenčku lahko sproži takšen odziv in mleko lahko teče iz dojk, tudi če mama ni skupaj z otrokom.

Celice, ki se odzivajo na oksitocin, pa niso samo v maternici in mlečnih žlezah, ampak tudi v možganih, kjer oksitocin vzbuja občutke navezanosti in najverjetneje je oksitocin glavni dejavnik, ki poskrbi za navezanost med materjo in dojenčkom. To so najprej pokazale raziskave pri živalih, saj so znanstveniki že pred 40 leti ugotavljali, da injiciranje oksitocina v možgane podgan, ki še nikoli niso bile matere, pri njih spodbudi močan materinski nagon. Te podganje samice so začele graditi gnezda ter skrbeti za tuje mladiče, jih lizale in nosile v svoja gnezda.

Številne kasnejše raziskave so pokazale pomen oksitocina za materinsko vedenje pri različnih vrstah. Vbrizgavanje oksitocina v možgane pri različnih živalih sproži materinski nagon, preprečevanje delovanja oksitocina v možganih pa prepreči navezanost med materami in potomci pri mnogih sesalcih. Matere brez oksitocina ne bodo skrbele za svoje mladiče, vsaj ne tako dobro, kot to običajno počnejo matere po porodu. 

Pri nekaterih živalih samice sploh ne bodo razvile materinskega nagona, če niso opravile poroda, vendar lahko to spremenimo, če jim dodamo okistocin. Ovce so kot matere zelo natančne in običajno ne bodo sprejele in dojile jagenjčka, ki ni njihov mladič. Če pa jim vbrizgamo oksitocin, bodo sprejele tudi tujega jagenjčka in skrbele zanj, kot bi bil njihov. 

Materinski nagon

Raziskave tudi kažejo, da je oksitocin, proizveden v hipotalamusu, tista snov, ki povezuje različne dele možganov, ki imajo ključno vlogo pri uravnavanju materinskega nagona. Raziskave pri živalih so pokazale, da oksitocin aktivira celice v medialnem predoptičnem območju, te celice pa nato sprožijo materinski nagon. Prav tako oksitocin aktivira sistem nagrajevanja. 

Ko je mati skupaj z mladičem, oksitocin v možganih povečuje izločanje dopamina in tako naredi stik z dojenčkom za prijetno izkušnjo, ki jo mati želi ponavljati. Oksitocin pa tudi zavira aktivnost mandlja in tako preprečuje strah in negativen odziv na dojenčka, ki bi bil sicer naraven odziv na tujca.

Čeprav takšnih raziskav kot pri živalih ne moremo izvajati tudi pri ljudeh, številni dokazi kažejo na podobno vlogo oksitocina v našem organizmu. Raven oksitocina se po rojstvu zviša tudi pri človeških starših, in to tako pri materi kot pri očetu. Nekaj raziskav je pokazalo, da dodajanje oksitocina poveča navezanost na otroke tako pri materah kot pri očetih. 

Slikanje možganov pri ljudeh je pokazalo, da se tudi v naših možganih v prisotnosti otrok aktivirata predoptično področje in sistem nagrajevanja. Vendar pa so tudi razlike in zdi se, da ima pri ljudeh pomembnejšo vlogo tudi psihološko dojemanje materinstva, ki ravno tako kot sam porod vpliva na aktivnost oksitocina. 

Igranje z otroki ali samo gledanje otroških fotografij lahko pri ženskah poveča sproščanje oksitocina ne glede na to, ali so otroci njihovi ali ne. To kaže, da je materinski nagon pri ženskah močneje vgrajen v človeške možgane kot pri nekaterih drugih sesalcih, in ni povsem odvisen od hormonov, ki nastajajo med nosečnostjo. 

Vseeno pa imajo estrogeni, progesteron in prolaktin, hormoni, ki preplavljajo žensko telo v pozni nosečnosti, pomembno vlogo pri urejanju materinskega nagona. Morda niso potrebni za nastanek materinskega nagona, ki je v naše možgane že vgrajen, vendar pa spodbujajo materinsko vedenje in navezanost na otroka, najverjetneje z urejanjem sproščanja oksitocina in občutljivosti možganskih celic za oksitocin.

Skrb očetov za potomstvo

Le pri približno petih do desetih odstotkih sesalcev očetje sodelujejo pri skrbi za potomstvo. To je mnogo manj kot pri pticah, kjer očetje skrbijo za mladiče pri 80 do 90 odstotkih vseh vrst. Pri sesalcih je očetovsko vedenje najpogosteje prisotno pri primatih, vključno z nami, ljudmi, ter pri glodavcih in psih ter njihovih sorodnikih. 

Čeprav med nosečnostjo očetje niso izpostavljeni estrogenom, progesteronu ali prolaktinu, se moški možgani pri vrstah, kjer očetje skrbijo za mladiče, tudi spreminjajo v pričakovanju mladičev. V določenih delih možganov se rodijo nove celice, hormonske spremembe pa se dogajajo tudi v moških možganih. Podobno kot pri ženskah/samicah se tudi pri samcih ob stiku z mladiči poveča izločanje oksitocina, najverjetneje na podlagi živčnih oziroma psiholoških dražljajev, saj hormonskih dražljajev med brejostjo pri samcu seveda ni. 

Vseeno pa nekatere raziskave kažejo, da tudi pri moških/samcih spolni hormoni vplivajo na starševski nagon. Raziskave pri živalih in tudi ljudeh so pokazale, da moški spolni hormon testosteron zavira očetovski nagon, očetje z višjo stopnjo testosterona v krvi so običajno manj odzivni na otroke, preživijo manj časa v tesnih stikih z otroki in so na splošno slabši očetje v primerjavi z moškimi z nižjo ravnjo testosterona v krvi. 

To so potrdili v študijah z glodavci, kjer kastracija in s tem povezana znižana raven testosterona v telesu okrepi starševsko vedenje pri samcih, dodajanje testosterona pa je zmanjšalo starševski nagon, in to ne le pri samcih, temveč tudi pri samicah/materah. 

Potreba po nižji ravni testosterona za dobro očetovsko vedenje je morda povezana s tem, da pri mnogih vrstah sesalcev samci pobijajo mladiče. Sicer običajno ne svojih, temveč mladiče, ki jih najdejo skupaj s samico in oni niso njihovi očetje. To je evolucijski nagon, ki potencialno omogoča samcem, da uspešneje prenašajo svoje gene na potomce, in je seveda pod vplivom testosterona. Nižja raven testosterona v telesu samcev, ki skrbijo za mladiče, je tako morda evolucijska prilagoditev, ki zagotavlja, da samci niso agresivni do svojih mladičev.

Tako kot v risanki Reševanje malega Nema

Ko pomislimo na skrb staršev za potomce, imamo običajno v mislih sesalce in ptice, ne pa drugih skupin živali. Vendar pa tudi nekatere druge živali preživetja mladičev ne prepuščajo le usodi. Podobno kot smo lahko videli v risanki Reševanje malega Nema, je starševska skrb resnično dejavna pri nekaterih vrstah rib in kar pri nekaj vrstah tudi očetje skrbijo za potomce. 

Najboljši očetje v ribjem svetu so verjetno morski konjički, pri katerih so vloge spolov na neki način obrnjene. Pri morskih konjičkih samica odloži jajčeca v vodi, samček pa jih nato pobere in shrani v posebno vrečko, v kateri se jajčeca oplodijo. Oplojena jajčeca se nato razvijejo in izležejo v samčku, mladički pa pridejo na svet šele, ko so že dokaj dobro razviti in zato bolj varni. Čeprav očetova skrb za mladiče pri drugih vrstah rib ni tako izrazita kot pri morskih konjičkih, samci pomagajo zaščititi potomce pri številnih vrstah. 

Pri ribah klovnih (v to vrsto spada Nemo) samci pomagajo samici pri pripravi gnezda in čiščenju morske veternice, v kateri klovni živijo. Ko samica izleže jajca, samček zanje skrbi, jih redno čisti, dokler se ne izležejo. Po izvalitvi samec plava okoli gnezda, nenehno pahlja s svojimi plavutmi in mladicam s tem zagotavlja vodo, bogato s kisikom. 

Večina drugih živali ne skrbi za svoje mladiče. Vseeno pa je starševsko vedenje znano tudi pri nekaterih dvoživkah in celo žuželkah, čeprav je pri nevretenčarjih starševsko vedenje prej izjema kot pravilo. Pri rdečih strupenih žabah, ki živijo v tropskih deževnih gozdovih v Srednji Ameriki, oba starša skrbita za mlade. Samica odloži jajčeca v majhno lužo in med izvalitvijo samček agresivno brani ozemlje in skrbi, da se luža ne posuši. V posebnem organu prinaša vodo in z njo nadomešča izhlapelo vodo, da se jajčeca ne izsušijo. 

Po desetih dneh se iz jajčec izležejo majhni paglavci in mama vzame vsakega od njih in ga prenese v posamezne bazenčke z vodo. To je potrebno, saj so paglavci zelo agresivni in bi napadli druge paglavce. Zato jih je treba fizično ločiti, če hoče mati zagotoviti preživetje več kot enega potomca. 

Toda tudi potem, ko opravi prevoz in najde primerno vodno luknjo za vsakega od svojih mladičkov, njeno delo ni končano. Mladički potrebujejo hrano, tudi to zagotavlja mati, ki vsak dan ali vsakih nekaj dni obišče vsakega paglavca in v njihove lužice odloži nekaj neoplojenih jajčec, s katerimi se paglavci hranijo. Ves ta čas pa njen partner straži in varuje mladičke pred plenilci.

Sleporili so videti kot orjaški črvi, vendar so dvoživke, ki živijo v tropskih deževnih gozdovih po vsem svetu. Večino svojega časa preživijo pod zemljo, vendar matere zelo skrbijo za svoje mlade in dobesedno žrtvujejo svoje telo za dobro počutje svojih mladičkov. Mladiči sleporilov se namreč prehranjujejo z materinim telesom. 

Pri nekaterih vrstah se mladiči sleporilov izvalijo v jajcevodu in se hranijo s celicami, s katerimi je obložen jajcevod. Pri nekaterih drugih vrstah pa se izvalijo zunaj materinega telesa, vendar se mladi sleporili prehranjujejo s kožo matere. Mame imajo namreč zelo odebeljeno kožo, bogato s hranilnimi snovmi v področju hrbta, in mladiči se s to kožo prehranjujejo vsak tretji dan, saj koža potrebuje tri dni, da spet zraste.

Adelaidski pingvini na vrhu lestvice

Čeprav pri številnih vrstah živali matere, pri nekaterih pa tudi očetje, vdano skrbijo za svoje mladiče, so verjetno med kandidati za najboljše starše visoko na lestvici nedvomno adelaidski pingvini. Samci in samice se pogosto združijo za vse življenje, in čeprav se običajno med dolgimi potovanji po Antarktiki vsako leto ločijo, ko iščejo hrano, se iz leta v leto pari poleti spet najdejo in se razmnožujejo na istem mestu. 

Adelaidski pingvini gradijo svoja gnezda iz kamnov, postavljajo pa jih le na trdni zemlji, ne na ledu. Zato morajo med zimskimi in poletnimi meseci prehoditi ogromno kilometrov, da pridejo od gnezd do odprtega morja, saj so pozimi obale Antarktike pokrite z ledom, ki sega daleč v morje. 

Vsako jesen, ko se dnevi začnejo krajšati, se adelaidski pingvini selijo tudi po nekaj tisoč kilometrov od kraja, kjer imajo gnezda, do roba ledu, kjer lahko najdejo hrano (ribe), ki je na voljo samo v morju, ki ni prekrito z ledom. Ko se zimski dnevi počasi začnejo podaljševati, pa se pingvini odpravijo v drugo smer, od morja nazaj k svojim gnezdom.  Ko dosežejo gnezda, se samci in samice prepoznajo in partnerji se spet združijo.  

Samci običajno prispejo do gnezd nekaj dni pred samicami in začnejo takoj graditi ali obnavljati svoja gnezda. Tisti, ki imajo stara gnezda iz prejšnjega poletja, pohitijo s popravili, saj zimski sneg in vetrovi pogosto premaknejo kamne, mladi samci pa v pričakovanju samic začnejo graditi nova gnezda. 

Toda kamni so na Antarktiki zelo dragocena dobrina, v gnezdilnih območjih pingvinov jih pogosto primanjkuje, kar prisili samce, da kradejo kamne drug drugemu, saj si vsi želijo zgraditi gnezdo, ki bo navdušilo samico in pozneje zaščitilo jajca. Te kraje ali ropanje kamnov lahko vodi tudi v resne pretepe, ki pa se do prihoda pingvinskih dam, ko se začne ritual parjenja, večinoma umirijo. 

Stari pari se spet srečajo in veselo pozdravijo, mladi samski samci pa skušajo s svojimi gnezdi navdušiti samske samice in jih zvabiti v parjenje. Ko je parjenje končano, samice izležejo jajca v kamnito gnezdo, nato pa se pri valjenju samec in samica izmenjujeta.  Skrbno pokrivata jajca s svojimi telesi in pazita, da jajca niso izpostavljena antarktičnemu mrazu niti kratek čas, saj lahko že pet minut v hudem mrazu jajca uniči. 

Ker pa se morajo pingvini hraniti tudi med valjenjem jajc, ki po navadi traja 36 dni, je potrebno odlično sodelovanje med samci in samicami. Par se tako izmenjuje pri skrbi za jajca in iskanje hrane, ki običajno traja po nekaj dni, saj so lahko gnezda od morske obale oddaljena tudi 50 in več kilometrov in to razdaljo morajo pingvini vsakič prehoditi. Partnerstvo med samcem in samico je tako ključnega pomena za preživetje mladičev. 

Samice vedo, da ne morejo izvaliti jajca in poskrbeti za mladiča same. Če iz kakršnega koli razloga samec umre v času valjenja jajc, bo samica jajca običajno zapustila, vedoč, da sama ne more dovolj dobro skrbeti za njih, in se bo posvetila lastnemu preživetju. Tudi ko se mladiči izvalijo, tako mama kot oče še naprej skrbita za njih, pri čemer pa pingvini običajno združijo moči in sestavijo nekakšen otroški vrtec. 

Nekaj odraslih pingvinov obeh spolov skrbi za vse mladiče v koloniji, medtem ko se drugi starši odpravijo iskat hrano. Ko se ti vrnejo siti, pa zamenjajo vzgojitelje in vzgojiteljice v vrtcu. To traja običajno štiri tedne, ko so mladiči končno dovolj veliki, da se vsi skupaj odpravijo do morja, začnejo skupaj loviti hrano in se lahko tako samec kot samica po približno dveh mesecih spet oba hkrati do sitega najesta.

Pogosto rečemo, da je edina brezpogojna ljubezen ljubezen matere do otrok. Močna vez med materjo in potomci pa ni nekaj edinstvenega pri ljudeh, temveč obstaja pri številnih živalih, ne le naših najbližjih sorodnikih sesalcih. Skrb za potomce je pomembna za preživetje vrste, zato so se med evolucijo razvili različni načini in močni nagoni, ki poskrbijo za preživetje mladičev. Hormon oksitocin, ki ima najverjetneje glavno vlogo pri urejanju materinskega nagona tudi pri ljudeh, je evolucijsko sicer dokaj nov, saj se je pojavil šele pri sesalcih. Vendar pa je skrb za potomce zapisana tudi v genih drugih živali, saj je s stališča vrste najpomembnejše, da starši zagotovijo preživetje svojim potomcem in tako poskrbijo za prenos svojih genov v naslednje generacije.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (april 2020 )

Več o reviji Gea >